Anno 117 Pax Romana (PS5)

Strateška zgradbena igra, postavljena v rimski imperij
Anno 117: Pax Romana je naslednja velika izdaja v dolgoletni seriji Anno, ki se tokrat prvič podaja v antiko, natančneje v obdobje rimskega imperija pod cesarjem Trajanom. Igra izide novembra 2025 in bo na voljo za osebne računalnike ter konzole. Gre za klasično zgradbeno in upravljalsko strategijo, v kateri upravljaš provinco – lahko latinsko ali keltsko – in skozi kompleksne gospodarske, politične in družbene mehanike gradiš svojo pot do stabilnosti in vpliva v imperiju. Tisti, ki so uživali v Anno 1800 ali Rimskih scenarijih Total War iger, bodo takoj domači. A pozor – ta igra ni za neučakane. Če nimaš potrpljenja za mikroupravljanje trgovskih poti ali ti je dolgoročno načrtovanje odveč, potem to ni zate.

Latinska moč ali keltska odpornost – ti izbiraš
Glavne pripovedne niti igre se odvijajo skozi dve ločeni kampanji. V prvi vodiš latinsko provinco – tam je poudarek na strukturirani gradnji, sledenju rimskemu pravu in navezovanju političnih vezi z Rimom. V drugi pa igraš kot keltski voditelj, ki se mora znajti med rimskim pritiskom in ohranjanjem lokalne kulture. Moja prva resnejša odločitev je bila, ali bom sledila ukazu iz Rima in gradila akvadukt, ali pa zadovoljila keltske starešine s svetiščem. Zgodba se ne razvija linearno, temveč se prepleta z mehanikami igre – tvoje odločitve pri razporejanju surovin in gradnji vplivajo na razmerja med frakcijami. Ni herojev v klasičnem smislu, so pa vplivne osebe, kot so senatorji in lokalni voditelji, ki ti sproti odpirajo nova politična vprašanja.

Atmosfera je verjetno najmočnejši del igre
Največji vtis name je naredila atmosfera igre. Od vizualne predstavitve trgov, bazarjev, pristanišč in ruralnih naselij, do podrobno zasnovane zvočne podlage z realistično rimskimi in keltskimi glasbili – vse te elemente občutiš kot del živega sveta. Čeprav sem najprej podcenjevala, kako bo igra prikazala prehod iz keltske v rimsko kulturo, sem bila hitro navdušena, ko sem videla, kako se arhitektura počasi spreminja, prebivalci pa pričnejo nositi drugačne obleke. Vmesnik igre je prečiščen, a zahteven. Uvodni del ni prijazen do začetnikov – zdi se, da igra predvideva, da že poznaš Anno formule. Glasovna podpora je še v razvoju, a kar sem doslej slišala (predvsem pri keltski strani), je zelo prepričljivo. Učinek dežja na polja, žuborenje akvaduktov, petje v svetiščih – vse to doda globino, ki te ne pusti ravnodušnega.

Preigravanje obeh kampanj zahteva okoli 80 ur
Po prvih informacijah bo za vsako kampanjoš potreboval vsaj 35 do 40 ur, še več, če se lotiš optimizacije mest, raziskav in posebnih projektov, kot so javna kopališča, filozofske šole ali pogajanja s senatom. Skupno ti igra brez težav ponudi okoli 80 ur igranja. Večigralskega ali sodelovalnega načina ne bo – kar zna razočarati del skupnosti, ki je užival v soigranju v prejšnjih igrah serije. Kljub temu boš igro verjetno želel odigrati večkrat, saj pristop latinske ali keltske kampanje radikalno spremeni dinamiko igre. Poleg tega Ubisoft načrtuje dodajanje vsebin po izidu, čeprav navadna izdaja ne vključuje teh dodatkov avtomatsko. Kdor želi kasneje razširitve, jih bo moral kupiti posebej.

V primerjavi z Anno 1800 bolj politična in počasna
V primerjavi z Anno 1800 gre tukaj za bolj umirjeno, premišljeno in politično obarvano izkušnjo. Medtem ko si v prejšnjih igrah neprestano lovil ravnotežje med surovinami in produkcijskimi verigami, je v tej igri poudarek tudi na zakonih, diplomaciji in prilagajanju kulturnim normam. Ne moreš preprosto razširiti mesta – moraš pridobiti dovoljenje iz Rima ali si zagotoviti podporo lokalnih plemenskih voditeljev. To doda zanimiv sloj odločanja, a zna nekaterim povzročati frustracije, še posebej če so vajeni hitrejšega napredovanja. Bitk skorajda ni – vse je usmerjeno v vzdrževanje stabilnosti in ugleda v imperiju. To ni nujno slabo, a če si bolj za vojaško dominanco, boš tukaj pogrešal agresivnejši pristop.

Premišljena igra za tiste, ki radi odločajo počasi
Najboljši del mojega prvega preizkusa je bil trenutek, ko sem v keltski kampanji po dveh urah igranja končno pridobila dovoljenje za gradnjo trga. Pred tem sem morala zgraditi svetišče, zadovoljiti tri klane in se pogajati z rimskim poslanikom. To je bil trenutek, ko sem res začutila, kako igra gradi napetost skozi odločitve, ne pa z akcijo. Igra ni lahka – ne daje ti jasnih ciljev, pogosto se znajdeš med dvema slabima možnostma. Ampak prav v tem je čar. Če bi karkoli spremenila, bi dodala več povratnih informacij – včasih ne veš, zakaj se ljudstvo ne odziva na tvoje odločitve. Prav tako bi si želela več raznolikosti pri notranji politiki province. Ampak vseeno – v tej igri sem se počutila kot prava guvernerka, odgovorna za stabilnost svoje skupnosti. Resno ti da misliti, kako je bilo voditi provinco v tistem času. In to je nekaj, kar redko občutim v igrah.

Komercialni op